Pred dnevi sem se želel zavesti svojega prvega spomina in nisem uspel. Ne zato, ker ne bi ničesar našel, ne želel sem dlje in izkopati globje. Tako kopljem dokler se ne ustavim kar v sedanjosti. Da se vam predstavim mi ni potrebno tako daleč. Ne glede na vse, to počnem za vtis in morebitno iskro pri vas, ki boste to brali.
Da začnem, vedno, ko sem šel na intervju za službo sem pri vprašanju kaj so vaši hobiji napisal ali odgovoril, moj hobi je nočno fotografiranje metuljev na severnem polu. Odzivi so bili različni, vendar zanimanje je ostalo. To je bil nasvet znanca psihologa s katerim sem občasno pil kavo in kramljal. Drug tak nasvet, ki je ostal je bil nasvet bake. In sicer mi je dejala, da, ko napišeš pismo še preden ga daš v kuverto in odpošlješ ga daj pod vzglavnik in prespi eno noč. Naslednje jutro ga preberi še enkrat in, če je to kar piše res to kar želiš povedati, ga pošlji. Ali modrost druge babice, ko si skupaj z žensko nisi svoboden. Nabralo se jih je še veliko, skupno jim je, da sem se jih učil od starih in starejših. Ne morem mimo deda in njegove stvarnosti. Molčeč mož, zelo malo besed sem slišal od njega, vendar tiste, ki sem jih so še vedno z mano. Tako malo je govoril, da se je to kar je rekel tudi res zgodilo. Stara šola. Žal sem prepozno dozorel, da bi lahko spoznal moč in zgodbo mame. Prehitela me je. Sedaj delam s spomini in zgodbami. Z očetom sva odrasla skupaj. Ko je mama odšla lahko rečem, da je med naju prišla ljubezen.
V sebi nosim divjo žensko in avtoriteto, ki bdi nad vsem kar delam. Strast napojeno z mistično imaginacijo in gosto fizično voljo s katero se regeneriram. Navidezno nepovezljivo, žene v različne smeri. Samo razčiščene in jasne misli katere izražajo bistvo zaključijo nasprotja. In zopet najdem ravnotežje. Pomiritev, počitek, lahko se pogovarjam in lahko slišim. Razčistim med prvim in zadnjim. Bolj se ukvarjam z zadnjim kot prvim. Lahko rečem, da me zanima celota in ne samo zmaga.
Drugi so v meni opazili marsikaj česar sam nisem videl, kot znam sam v drugih videti česar na videz ni. Kakšno veselje je to, pa čarovnija in čaranje. In mešanje in lebdenje in želja in počasna streznitev. Želim, moja želja je močna in navidez nestvarna. Učim se sprejeti popolnost danega. Tako sem šel za svojo radovednostjo med knjige, pogovore, misli, čustvene atmosfere, iluzije, ljubezni, domišljije, kot tudi delo in na pot.
To zadnje je bila prelomnica. Nikoli se nisem res vrnil, tako dolgo je trajalo. Kolesaril sem in se učil obeh svojih plati. Nežne, ženske plati. Zaljubljene v dotistihmal neobstoječe. Kot trde, moške volje. Ni me spustila vse dokler nisem našel kje pognati korenine. Sedaj pišem od tu, občutek imam, da sem zrastel globoko in sem našel kam bom pognal svojo krošnjo. Tisto točko kamor sem moral priti sem našel. Če hočeš vedeti, našel sem kje hočem umreti. Vabljeni!
Istokstan 